Da je res tako, kot pravi naslov, smo se avški gasilci in gasilke lahko prepričali v soboto, 31. maja. Takrat je namreč domače društvo v okviru praznovanja 40-letnice delovanja za svoje člane in članice organiziralo zanimiv izlet na Koroško.

V zgodnjih jutranjih urah smo zapustili oblačno Primorsko ter se odpeljali proti vzhodu -lepšemu vremenu naproti. Po krajšem postanku v Lukovici, kjer smo si privezali duše s prvimi kafetki (in cigaretki), smo kot ura točno prispeli na naš prvi cilj - Troblje pri Slovenj Gradcu.

V preddverju s cvetjem okrašene hiše, v kateri se skriva čisto prava mini pivovarna, nas je sprejela prijazna vodička Irena ter nas podučila vse o pripravi svetlega – Matjaževega in temnega - Flosarskega piva. Nato nas je povabila k mizi, kjer nas je že čakal dišeč rženi kruh, poleg njega pa grumpova mast s česnom in čebulo. Sledila je pokušina obeh vrst piva ter ogled varilnice piva. Tu smo še posebej pozorno prisluhnili zdravilnim učinkom piva ter vsak nasvet duhovite vodičke sprejeli z bučnim smehom.

Opremljeni s koristnimi nasveti, s polnimi trebuhi gratis piva in vsak s svojo »boršo« kupjenega piva smo odrinili proti Dravogradu, kjer smo se še dodatno podprli z malico iz prtljažnika.

Klančnikova kmetija – naša naslednja točka ogleda – nas je pričakala nedaleč od glavne ceste Dravograd–Ravne. Gospodar Marko nas je naložil v rumeno-zelene vagončke, priprežene za traktor, ter nas po strmem klancu skozi smrekove gozdove popeljal do lovske »rezidence« svojega očeta. Od koče, obdane s travniki in cvetočimi bezgovimi grmi se nam je odprl zanimiv pogled na okoliške gozdove in kmetije, v notranjosti koče pa smo si lahko ogledali brezštevilne lovske trofeje od ptičev plenilcev pa tja do ponosnega medveda, uplenjenega v Kanadi. Iz vagončkov bi naj opazovali tudi gojeno divjad na paši (damjake in muflone), a se je le-ta pred opoldansko vročino raje umaknila na hladno, kot da bi pozirala radovednim turistom in njihovim fotoaparatom. Po povratku na dvorišče kmetije smo prisluhnili razlagi o čebelah, čebelarstvu in medu ter pokušali različne sorte medu. Besede razlagalca so se včasih izgubile v zvoku harmonike, ki jo je pred brunarico pridno vlekel najmlajši gospodarjev sin. Sledilo je deset minut prostega razgledovanja po kmetiji. Najbolj nas je pritegnil molzni robot in avtomatsko »čohalo« za govedo.

Sledilo je pokušanje koroškega mošta in salame v hladni obokani kleti domačije, kamor nas je popeljal stari Klančnik – bivši gospodar. V pristni koroščini nam je podrobno  orisal zgodovino Klančnikovih rodov ter razvoj in rast kmetije, kakršna je danes.Mož bi še govoril, nam pa se je že mudilo naprej, zato smo se poslovili in se odpeljali skozi Dravograd ob široki in leni reki Dravi do Gortine, kjer je pristan koroških flosarjev.

Ob spremstvu godca na harmoniko smo se vkrcali na dvojni splav, kjer so nas najprej sprejeli s kruhom in soljo ter postregli s šilcem »ta kratkega«. Okrog vratu pa so nam nadeli – leseno kuhalnico.

Tu se je naša dobra volja še stopnjevala, saj so nam poleg flosarske malice ponudili tudi pester zabavni program, oplemeniten z originalnimi flosarskimi vici in podprt s tradicionalnimi skeči in flosarskim krstom. Bilo je tako pestro, da sta dve uri minili, kot bi mignil in kar malce žalostni smo zapustili vesele flosarje ter se odpeljali nazaj v Dravograd ter skozi Slovenj Gradec na Legen, kjer smo si na turistični kmetiji Klevž privoščili še okusno večerjo.

Ko smo zapuščali Koroško, se je sonce, ki nas je spremljalo ves dan, že poslavljalo, lepi spomini na lepo preživet dan pa bodo ostali.